Na SIC Brežice je v torek, 19. maja, potekal posvet z naslovom »Izzivi vodenja študentov s posebnimi potrebami«.

V teoretičnem uvodu smo prisluhnili predavanju dr. Vanje Riccarde Kiswarday z Univerze na Primorskem, ki je spregovorila o dostopnosti študija in vključevanju študentov s posebnimi potrebami izobraževanju.  Poudarila je, da se odnosi in načini dela s študenti s posebnimi potrebami v zadnjih letih pomembno spreminjajo ter da so opazni premiki k večji odprtosti in inkluzivnosti. Izpostavila je, da pri prilagoditvah, ki jih študentom omogočajo, ne gre za nižanje standardov znanja, temveč za prilagojene oblike izobraževanja, s katerimi lahko študenti na drugačen način dosežejo enake učne cilje in standarde. Čeprav stigma, povezana s posebnimi potrebami, še vedno obstaja, se ta v zadnjih letih postopoma zmanjšuje. Omenjeno je bilo tudi, da so trenutno v pripravi novi kriteriji za usmerjanje otrok v osnovni šoli.

Poseben poudarek je namenila rezilientnosti oziroma psihološki odpornosti. Gre za preučevanje dejavnikov, ki povečujejo posameznikovo sposobnost premagovanja ovir in izzivov, povezanih s šolanjem in odraščanjem. Razvoj rezilientnosti je najučinkovitejši, kadar poteka preko izkustvenega učenja. Pri tem imajo pomembno vlogo ustvarjalna in spodbudna šolska klima, osebna rast, pozitivno mišljenje, opolnomočenje ter razvijanje empatije. Povedala je, da je pri ustvarjanju inkluzivnih okolij pomembno, da izhajamo iz potreb študenta- samozagovorništva. Študent mora sam poznati svoje omejitve in prilagoditve, ki jih potrebuje za uspešen zaključek študija. Hkrati je potrebno študente ustrezno pripraviti tudi na prehod na trg dela ter jih opremiti z veščinami za samostojno življenje in delo.

Predavanje je izpostavilo tudi velik pomen tutorstva, tako s strani predavateljev kot tudi študentov tutorjev, saj lahko ustrezna podpora pomembno vpliva na uspešnost študija. Tutorji lahko pomembno prispevajo tudi pri zaključevanju študija, kjer številni študenti potrebujejo dodatno spodbudo, usmerjanje in podporo.

Sledila je predstavitev monografije Andragoškega društva Slovenije Izzivi inkluzije pri vseživljenjskem učenju in izobraževanju odraslih s posebnimi potrebami, ki jo je predstavila Maja Povše z URI Soča. Monografija opisuje pristope, načine dela in komunikacijo z ljudmi s posebnimi potrebami. Čeprav je v osnovi publikacija namenjena izobraževalcem, učiteljem na srednjih šolah, višjih strokovnih šolah in fakultetah, pa s praktičnimi primeri naslavlja tudi druge deležnike, ki se pri svojem delu srečujejo s posebnimi potrebami, nimajo pa ustreznih znanj s področja delovanja in komuniciranja z njimi (npr. knjižničarji, športnih ustanovah, zdravstvenih in kulturnih institucijah idr.).

Osrednji del dogodka je bila okrogla miza, ki jo je moderirala Alenka Pečnik Kranjec, na njej pa so sodelovale:

• mag. Katja Dovžak, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje
• Tinka Tonejc, študentka Višja strokovna šola za gostinstvo, velnes in turizem Bled
• dr. Mateja Colarič Bajc, ravnateljica Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma, Višje strokovne šole
• Aleksandra Kovačič, Terme Čatež
• dr. Vanja Riccarda Kiswarday, Univerza na Primorskem

Tinka Tonjec je iz svojega osebnega pogleda študentke s slepoto predstavila izkušnje s študijem ter poudarila, kako pomembni so posluh za študenta, oseben pristop in občutek sprejetosti. Izpostavila je, da ji šola nudi veliko podpore – omogočene ima prilagoditve glede nastanitve, prilagoditev gradiv. Opozorila je tudi na nekatere pomanjkljivosti pri prijavi na izpite za slepe študente, zato pogosto prijavo namesto preko sistema uredi s pomočjo referata. Po njenem mnenju bi bilo koristno, da bi se študenti na začetku študijskega leta med seboj bolje spoznali, saj bi tako tudi sošolci lažje razumeli njene potrebe. Pri praktičnem izobraževanju ni imela večjih težav. Potrebovala je le nekaj časa za orientacijo in privajanje na prostor, nato pa je lahko ob ustreznih prilagoditvah naloge opravljala samostojno. Poudarila pa je, da tudi če imata dva študenta isti primanjkljaj (npr. slepoto) to še ne pomeni, da potrebujeta enake prilagoditve. Gre za individualno potrebo vsakega posameznika.

Dr. Vanja Riccarda Kiswarday je ob tem poudarila, kako pomembno je, da znamo študentu prisluhniti. Za kakovostno podporo si je potrebno vzeti čas in študentu omogočiti, da sam izrazi svoje potrebe ter predstavi, katere prilagoditve bi mu olajšale študijski proces. Ob tem je opozorila, da se nekateri študenti zaradi strahu pred izpostavljanjem ali stigmo težje odločijo spregovoriti o svojih primanjkljajih in potrebah. Kljub temu meni, da je pomembno, da so z določenimi posebnostmi posameznika seznanjeni tudi drugi, predvsem tisti, ki lahko s svojim razumevanjem in prilagoditvami pomembno prispevajo k uspešnejšemu vključevanju študenta v študijsko okolje. Izpostavila je tudi veliko potrebo po dodatnem izobraževanju tako zaposlenih kot študentov na področju inkluzije, razumevanja različnih ovir ter ustreznih pristopov podpore. Inkluzije pa ne razume zgolj na ravni študijskega procesa in predavalnic. Po njenem mnenju mora biti vključevanje širše in mora zajemati tudi aktivno sodelovanje študentov v obštudijskih dejavnostih, socialnem življenju ter vseh drugih vidikih študentske izkušnje.

S strani Ministrstva za vzgojo in izobraževanje je mag. Katja Dovžak predstavila zakonske okvire na področju višjega strokovnega izobraževanja in podpore študentom s posebnimi potrebami. Pojasnila je, da tudi v prenovljenem Zakonu o višjem strokovnem izobraževanju za zdaj še ni predvidena sistematizacija delovnega mesta svetovalnega delavca. Kljub temu si na ministrstvu prizadevajo za ureditev sistematizacije kariernega svetovalca. Izpostavila je tudi, da so šole pri pripravi pravilnikov o prilagajanju študija za študente s posebnimi potrebami avtonomne. Po njenem mnenju bi bilo smiselno opraviti analizo stanja na ravni šol – preveriti, koliko zavodov ima ustrezne pravilnike ter katere prilagoditve in postopke študentom dejansko omogočajo. Na podlagi takšne analize bi bilo mogoče pripraviti ali posodobiti vzorčne pravilnike ter poenotiti postopke priznavanja posebnih potreb in prilagoditev. Ob tem je posebej poudarila, da prilagoditve v nobenem primeru ne smejo pomeniti zniževanja standardov znanja. Možno pa je prilagajati načine preverjanja in ocenjevanja znanja, tako da študentom omogočimo enakovredne možnosti za doseganje predpisanih standardov.

Dr. Mateja Colarič Bajc je predstavila postopek priznavanja posebnih potreb študentov na višji strokovni šoli ter način zagotavljanja ustreznih prilagoditev v študijskem procesu. Poudarila je, da je pri obravnavi študentov ključen individualen pristop, saj ima vsak posameznik svoje posebnosti, potrebe in izzive. Spregovorila je tudi o izzivih, s katerimi se šole pri tem srečujejo, predvsem o finančnih in organizacijskih omejitvah pri zagotavljanju določenih prilagoditev ter podpornih storitev. Kljub temu si na šoli prizadevajo študentom omogočiti čim bolj dostopno in vključujoče študijsko okolje. Predstavila je več konkretnih primerov prilagoditev, ki so jih na šoli že uspešno izvajali, ter poudarila pomen sodelovanja med študenti, predavatelji, referatom in strokovnimi službami. Posebej je izpostavila tudi svojo izkušnjo in pogled v vlogi tutorke, kjer se pogosto pokaže, kako pomembni so podpora, razumevanje, dostopnost in pravočasna pomoč študentom pri premagovanju študijskih ovir ter uspešnem vključevanju v študijsko okolje.

Aleksandra Kovačič je predstavila še en pomemben vidik višjega strokovnega izobraževanja – praktično izobraževanje študentov pri delodajalcih. Ob tem je opozorila na stiske in izzive, s katerimi se pri vključevanju študentov s posebnimi potrebami pogosto srečujejo delodajalci. Ti velikokrat niso dovolj seznanjeni s potrebami posameznih študentov ali pa nimajo dovolj znanja, kadrovskih zmogljivosti in časovnih virov za zagotavljanje vseh potrebnih prilagoditev v delovnem okolju. Izpostavila je potrebo po tesnejšem sodelovanju med šolo in delodajalcem, saj lahko le dobra komunikacija in pravočasna izmenjava informacij omogočita uspešno vključevanje študenta v praktično usposabljanje. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi mentorji praktičnega izobraževanja. V razpravi je bil podan tudi predlog o dodatni stimulaciji oziroma podpori mentorjem prakse, ki delajo s študenti s posebnimi potrebami, saj takšno mentorstvo pogosto zahteva več časa, prilagajanja in individualnega pristopa.

CPI je na vprašanja z okrogle mize odgovoril v video posnetku, ki ga prilagamo h gradivom.

Posvet je pokazal, da inkluzija ni zgolj vprašanje prilagoditev, temveč predvsem vprašanje odnosa, razumevanja in pripravljenosti na sodelovanje. Študenti s posebnimi potrebami ne potrebujejo nižjih standardov, temveč enakovredne možnosti za uspeh. Pri ustvarjanju vključujočega študijskega okolja imajo pomembno vlogo šole, predavatelji, tutorji, delodajalci in tudi študenti sami. Le s povezovanjem, odprto komunikacijo in večjim razumevanjem različnih potreb lahko gradimo dostopno, spodbudno in vključujočo družbo za vse.

Program je na voljo TUKAJ.

Gradivo je na voljo TUKAJ in TUKAJ.

Odgovori CPI so na voljo TUKAJ.